Ne spi. Ne pozabi. Ne potrebuje knjige zapovedi — pozna jih sama, ker so vpisane v telo.
— tretji steber Svetle Vere
„Vest je tisti tihi glas,
ki ostane buden,
ko vsi drugi spijo."
Vest govori v šestih jezikih. Vsi so tihi. Vsi so iskreni.
Vest ni glasna kot oglas. Je tih glas, ki te najde tudi sredi vrveža. Bolj ko je svet glasen, bolj jo moraš znati poslušati.
Tudi po 10, 20 letih te najde ob 3:14 zjutraj. Ne zato, da te muči — zato, da ti da še eno priložnost, da popraviš.
Ne potrebuje knjige zapovedi. Pozna jih, ker so vgrajene v živčevje, v želodec, v srce. Telo ve, preden glava razume.
Ne sprejema bakšiša, donacij, odpustkov. Edini sodnik, ki je nedostopen za kapital, vpliv ali strah.
Tisti čuden občutek v želodcu ni kazen — je opomin. Vest te boli zato, ker si je do tebe iskrena, ne pa da bi te uničila.
Smer ti pokaže, še preden razum najde razloge. Če moraš veliko razmišljati, zakaj je nekaj prav — verjetno ni.
Pravo se piše in spreminja. Vest je starejša od vsakega ustavnega sodišča. Ko se zakon in vest razideta, je vest tista, ki ostane na pravi strani zgodovine.
Lahko veš vse podatke sveta in jih še vedno uporabiš za škodo. Vest ni informacija — je razumevanje, kaj ta informacija pomeni za drugega človeka.
Najmočnejši glas v tebi je najtišji. Ne kriči. Ne preprečuje. Samo opazuje in čaka. Tvoja naloga je, da utišaš vse drugo, da ga slišiš.
