Kovaška

Mi, kar nas je kovačev, mi bomo vsi kovali,

kovali svoja srca, kovali svoj značaj,

kako zvene nam duše, bomo poslušali –

zakaj?

Morda pod kladivi se nam oglasi kedaj

srce, ki v njem bo pravi bron,

da pelo bo, vabilo kot zvon,

da bomo krog njega se zbrali …

Vse: – črni rudarji iz Idrije, iz Trbovlja,

iz plavžev gorenjskih, iz Kaple, iz Borovlj,

od Nabrežine beli kamenarji, devinski opaljeni ribarji,

polnagi nosači iz Luke Tržaške – četa,

ki da kiparijo Uslja je izpod Deta –

vi, sključeni tkaci od stajev, strojarji,

smrdljivci, zaviti v cresla ostri duh,

vi, mlinarji, ki nam meljete kruh,

zidarji iz Renč, mizarji sentvidni, solkanci,

drvarji po šumah, soto vozeči izanci,

ti mož, ki orješ in seješ, se družno z volom potiš,

ti štajerski vinčar, ki nam vince mediš,

ti, s svincem v pljučih, z očmi gasnomči stavec,

v vrtnice mirno zroči Savinjski plavec,

Vipavci brbljavi, zamišljeni briški kolon,

vsi, ki poznate otiske zapestnic-spon,

tudi vi, pozorno sklonjeni naprej,

brodarji v bodočnost, v obzorja nova brez mej …

Zato bomo mi kovači kovali,

trdo kovali, tenko poslušali,

da ne bo med nami neznan,

ko pride čas, ko sine dan,

da vstane, plane kladivar, kladivar silni iz nas …